Žnidar se zašil je, je novica,
ki obšla v četrtek našo vas je,
šla je vest takoj v cvet in še v klasje,
ker ni trač, ker čista je resnica.
Riko žnidar, torej pač krojač je,
vsak četrtek pod večer razstavlja,
ker ves teden prej že skupaj spravlja,
oblizuje, slini se po mačje.
Žnidar je, a včasih ne zadene
luknjice v šivanki, ker ni vidna
njemu, ker ni tarča, je perfidna,
ne obvlada žnidar take scene.
Se zašil je, ko je za veljaka
zadnjič šival novo oblačilo,
v Bukarešto po blago šel, s silo
hotel vanj oviti je bedaka.
Je poslal naš žnidar pomočnico,
stranki tej da prej bi mero vzela,
a se pomočnica tam je ujela,
jo odgnal odvetnik je kot psico.
Se zašil je žnidar, so zaprli
mu salon prej kakor v tednu enem,
ga ne bo v salonu več nobenem,
skupaj s tarčo vred so ga zatrli.
Drugi žnidar se v salon je vselil,
si ime nadel je Erik Novi,
so tako med štirimi zidovi
uredili, da bi se veselil.
Pa veselja pravega ne vidi
se pri tem, saj vendar je na dlani,
branža da že čisto je na strani,
z vsakim se korakom še bolj spridi.
Novi Erik, nova preobleka,
brez zadetkov v tarčo in šivanko,
žnidarček bo ta še piskal tanko,
čas se mu kot prejšnjemu izteka.
