»Vladi mir še nekaj mescev dajte,«
prosil kuštravec je državljane,
naveličane, v sebi razklane,
»prosim, z mirom se več ne igrajte.«
»Vladi mir, da naredila svoje
bo lahko, kar vam je obljubila,
da lahko vse tisto bo zgradila,
kar razglašal bom potem za moje.«
»Vladi mir, da se lahko vozili
boste še zastonj naslednje leto,
pozabili, kaj bilo vam vzeto
je bilo poprej v veliki sili.«
»Vladi mir in vsako dobro srečo,
zaželite, ta da vas popelje
še naprej v prihodnost, kjer se zelje
trpa nekulturno v vrečko, vrečo.«
»Vladi mir,« zdaj kuštravcu odzvanja
vsako noč kot ptičev prhutanje,
v temi vidi katastrofe stanje,
da ime je slišal, se mu sanja.
»Vladi mir, da še naprej svoboda
trajala bo,« kuštravcu se blede,
sicer ne izvlečem se iz bede,
če prišlo do trupla bo preroda.
