Zobal bi golob po polju zadnjem,
ki ostalo je še tam ob Muri,
bolj podoben bil je sicer kuri,
ki lovi se po dvorišču vladnem.
Bi pozobal, kar je še ostalo,
v zemljo bi zaril svoj kljun požrešni,
češ prek Mure ste dovolj uspešni,
da se bo na to stran še več dalo.
Ko nasitil se je, ko nažrl
se pogoltnež zadnjega je klasa,
ni izgubljal onkraj Mure časa,
zdaj bi se še s palinko podprl.
A nagnal od šanka ga gostinec
je kot pritepeno smet nemarno,
rekel je odločno in udarno,
kaj da tukaj sploh počne ta klinec.
Buljil je golob kot kakšna sraka,
vrana, ščinkavec in kakor slavec,
vse obenem, migal puhloglavec
s piskrom, da prišel bi spet do zraka.
Vzelo je debelokožcu sapo,
ko spodil ga je Prekmurec kleni,
naj pobere tja se, kjer poceni
se napajal z lopovsko bo klapo.
Vedel je, da takega več kraja
ni ne tostran in ne onstran Mure,
več ne bo poskušal take ture,
kjer za njim samo še dim ostaja.
