»Golobenija? Res ne poznate?«
vprašal me je znanec iz Hrvaške,
sem oziral se v daljave laške,
ali tam tak kraj je za Hrvate.
To ni kraj, namuznil se Hrvat je,
res zveni po laško, ker v bližini
je Italije, v Soški dolini
so celo sosedje, skoraj bratje.
Da norčuje brat Hrvat iz nas se,
sem pomislil, kaj ta vendar misli,
v ogledalu ko obraz svoj kisli
sem zagledal, se zazrl vase.
V Golobeniji da sam prebivam
zdaj že nekaj let, da posmehuje
upravičeno se mi vse tuje,
golobnjak navkreber da porivam.
Prehiteli večkratno Hrvati
to porivanje navzgor so smešno,
poskočili karseda uspešno
kvišku, da se treba je že bati.
Zavihtel kot kondor sosed se je,
posmehljivo na goloba gleda,
Golobenija, oh, kakšna beda,
upravičeno se vsak ji smeje.
