Hotel dolgotrajno je rešitev,
je mlaskal, ga niso razumeli,
na besedo zgolj so mu verjeli,
ko momljal je, menda v potrditev.
Dolgotrajno da ga reševati
ni mogoče, vedeli so davno,
a to, so sklenili, da ni glavno,
bo pač krajši rok mu treba dati.
So potem rešili ga z glasovi,
ki zakrili hlastno so mlaskane,
zatajili brezizgledno stanje,
preglasili pamet že v osnovi.
Je zaenkrat rešen kratkotrajno,
za pol leta in še to pogojno,
čas se mu računal bo kar dvojno,
saj potem ne bo zanj nič sijajno.
Zdaj ga bodo še oskrbovali,
mesecev teh nekaj do pomladi,
ni mogoče, tudi če bi radi
mu še kakšen dan podaljška dali.
Kratkotrajno naš mlaskač je rešen,
a potem zakon o prekinitvi
bo življenja brž k uresničitvi
se pritegnil, bo primer pospéšen.
Zdavnaj namreč že ugotovili
so njegovi tudi, da rešitve
zanj ni in da k pameti vrnitve
več ne bo, le kaj naj bi storili?
