Parsifal, ki Parzifal je tudi,
gre v uho, ime je prepoznavno,
dasiravno tega je že davno,
a imenu se nihče ne čudi.
Vitez Parsifal znan po romanu,
operi je in upodobitvah,
govorijo ki o pridobitvah,
o osebni rasti v prvem planu.
Šlo počasi je, a šlo je vztrajno,
vse do grala svetega prišel je,
skozi trnovo prebil vejevje
se je, da dobil ime je trajno.
A kdo drugi je, ki se pojavlja
zdaj v legendah in mitologiji?
Valikon se pravi mu, v maniji
ta realnost brez sramu popravlja.
Vidi Valikon nevarnost, kaže
s prstom nanjo, šteje da odmeve
na izmišljotine svoje, dneve
in noči ljudem zgolj vneto laže.
Mit razglasil ta je o svobodi,
pa da pred jesenjo pride vesna,
taka in drugačna, prav neresna
trosi Valikon spoznanja, blodi.
Stehtata ko se, le potrjuje
se legenda, ki ljudem je znana,
Parsifal je vitez, a iz klana
Valikon zlaganih pripotuje.
Ko izmerijo se rezultati,
Parsifalovi so vsi realni,
Valikonovi na moč banalni,
Da se treba mu je sramovati.
A sram tuj povsem je Valikonu,
on svobodno mahal bo z levico,
bo razglašal vesno za kraljico,
vdan samo lažnivcev kralja tronu.
