Je kot kegelj, se hudo zamaje,
a zravna potem se v položaju,
ko bi moral pasti že, pri kraju
ko se zdi, ta kegeljček naš da je.
Je kot veja, zdavnaj posušena,
ki odpadla je že prvo zimo,
a gre veter vsakič znova mimo,
veja misli, da je zimzelena.
Je kot osel, ki po ledu pleše,
dvakrat čofne samo v enem tednu,
a postavlja spet na led se redno,
si pri tem še vsakič rep počeše.
Je kot nutrija, ki pred poginom
je bila neštetokrat že sama,
a se zanjo ni končala drama,
vsakič z istim reši se načinom.
Je kot ovca, ki so jo ostrigli,
zdaj je kratkodlaka, vse bolj siva,
in četudi mrtva je, je živa,
pasmi ker pripada samonikli.
Je kot bitje, ki da predseduje
si domišlja, živčno se prestopa,
čaka, mali kdaj cigan oropa
ga predsedovanja, ki že tu je.
Je kot tepček, ki se ne zaveda,
da za kamuflažo zgolj je, v zmoti
ki živi, da ščitili faloti
bodo ga do konca. Kakšna beda!
