Odletel je v mesto, novo ki ni,
ampak staro sedem že stoletij,
hotel tam lepo bi se imeti,
a ni šlo, je tlesknil po širini.
Le kaj z mojimi je danes krili,
spraševal se je, se otipaval,
ko po mestu, ki ni novo, taval
je kot ranjen ptiček v hudi sili.
Kamenje bi tamkaj vanj metali,
če bi le nad trgom se prikazal,
se golobček le tako je zmazal,
da so zadaj tiča ven poslali.
Čivkal je, na trgu slišali so
dobro ga, ko tič se je junačil,
kaj vse storil bo, kaj predrugačil,
skril se za fasado, za kuliso.
Kar pred njim povedali so drugi,
kot epigon s čivki je ponavljal,
ga rafal od zunaj je ustavljal
psovk o njem kot o lakaju, slugi.
Brez vsebine in, se ve, brez repa,
dasi vsak golob vsaj rep premore,
v kljunu žvečil je okus pokore,
mlatil v prazno kakor kura slepa.
Odletel iz mesta je drugačen
ves kot prej, ko se je še šopiril,
bil je kot povožen, kot iztiril
bi se, bil je zadoščenja lačen.
Bil je v mestu, ki je »no go cona«
za tovrstne večne ponavljalce,
za epigone, poustvarjalce
brez duha, razuma, brez bontona.
Bil je v mestu novem, tja ne sodi,
kar se je v trenutku pokazalo,
odletelo naglo skropucalo
je nazaj, še zdaj na poti blodi.
