So prodali jim ga kot laboda,
so poudarjali, da vsega zmožen
je od nekdaj, fleksibilen, prožen,
da mu domovina je prav voda.
So verjeli, dasi barve bele
že v začetku bil ni, ampak sive,
a bile so vsaj oči igrive,
res so se kot pri labodu zdele.
Jezero labodje, so dejali,
z njim bo cela naša domovina,
glasbena bogata zgodovina
naša, ta bo pel v milanski Scali.
Plesal je, čeravno na jezérski
vodi ni obstal, pa vsaj na ledu,
so sledili drugi temu zgledu,
taktiki plešoči licemerski.
Čofotalo hitro jih premnogo
v vodi je, ker led se jim je vdiral,
osel jih je vsakokrat pobiral,
dvakrat ni bilo dovolj za vlogo.
A da je labod, še kar verjeli
mnogi so, čeprav grive izgubil
večji del je, nutrijo zasnubil,
za laboda še bi ga imeli.
Se še zdaj vsaj malce mu verjame,
da labod je, dasi le golob je
in končuje plesno se obdobje,
saj labodji spev prepevat´ jame.
Spev labodji stvar bo gromozanska,
za spremljavo so mu mačje godbe,
pleše se v stilu kozlovske sodbe,
tuš pa banda mu igra ciganska.
