Slavec kar naenkrat je v ospredju,
ptič, ki po nedolžnem je nastradal,
češ, poglejte, kdo tedaj je vladal,
sami jastrebi, vsi po sosledju.
Pa tedaj nihče jih ni pozival,
naj umaknejo se iz dežele,
naj pustijo druge ptiče cele,
glavni se je bojda ves čas skrival.
In potem prišel golob miru je,
krivce osvobodil krivde vsake,
te razglašal skoraj za junake,
ki napili so krvi se tuje.
Vse to se na tiho je storilo,
saj svoboda kajpak ne razglaša
se na ves glas, z njo se ne ponaša,
krive na prostost se je spustilo.
Spomnili so zdaj se spet na slavca
ti, ki polna usta so svobode
vedno jih, ki bi se šli labode
in mirovnike, v podporo klavca.
Mi na slavca nismo pozabili,
zdaj kriče golobji odposlanci,
nanj naslanjajo se kot pijanci,
bi lahko še niže se spustili?
