Družba smo človeška, vključevalna,
vpila je z vso težo aktivistka,
ni bilo ji treba brati z listka,
je hotela biti teatralna.
Črne vse vključujemo aktivno,
to je kot pri šahu, ko igramo
zoper bele, vse od sebe damo,
ne ravnamo prav nič permisivno.
In ko ga imamo za soseda,
a težave z njim so, ko razgraja,
črnega naprej se pač podaja,
naj soseska druga tam ga gleda.
Tudi medved vse bolj integriran
v naš je prostor, smo udomačili
zdavnaj ga, tako se ovc znebili,
ko pri delu bil je neoviran.
Ne, na našem že ne bo dvorišču,
smo usmerili ga do sosedov,
da ne bom pri nas počel izgredov,
integriral se bo v polnem blišču.
Ni še integriran Palestinec
v družbo izraelsko, naj bo v našo,
prepustimo njivo mu za pašo,
ki ni naša, mignil bo mezinec.
Vse z mezincem, z največjo lahkoto,
saj vse integrira se med tiste,
ki ozmerjamo jih za fašiste,
če so proti in so nam v napoto.
Integracija je res uspešna,
a popolnoma nam bo uspela,
aktivistka zblojena debela,
ko ne bo nikomur nora, smešna.
Nak, to se ne more dogoditi!
Saj norost takoj je prepoznavna!
Integracija bo zveličavna,
ko se aktivistka dá umoriti.
In za to obstaja mehanizem,
sama zanj bo stokrat glasovala,
zastrupitev bo rešitev dala,
do nje pelje jo njen narcisizem.
Treba bo samo še to priznati,
da je bolna žal, neozdravljiva,
integrira se nepoboljšljiva
s smrtjo, ki je njena prava mati.
