Južna Macedonija provinca
je balkanska, a ni makedonska,
vlada anarhija v njej zakonska,
venomer drdra po njej mašinca.
Musa Kesedžija skril se v luknjo
tiste dni je, ko je ropotalo,
glave drugih rinil je na tnalo,
svojo glavo pazil in pa suknjo.
Je poslal goloba v južne kraje
tiste, da motri jih, opazuje,
naj mirovnika igra, potuje
naj previdno in podnevi raje.
Ko frčalo perje je po zraku,
Muse ni bilo približno blizu,
delal se Francoza je, v Parizu
bil bi rad, še raje gor v oblaku.
In potem pristopil le je Musa,
ni frčal po zraku kot navadno,
je prijahal, a prav nič estradno,
ni bilo mu nič več mar okusa.
S starešinami je glavo staknil,
pazil, ure da bi ne izgubil,
zlate, da mu ne bi je zarubil
kdo tam in previdno se umaknil.
Musa Kesedžija poveljuje
kajpak tudi tej provinci južni,
a obiski so njegovi tužni,
o njih komaj kaj pripoveduje.
Musa namreč se precej sramuje,
da zahaja tjakaj dol med svoje,
ki ne ločijo lastnine tvoje
in nobene sploh posesti tuje.
Tam prav dobro Musa se počuti,
le da tega vam ne sme priznati,
ko hinavsko mora se jokati,
dá vas sleči, zraven še sezuti.
