Natko Lukič, piše na osebni,
vsaj tako bi bitje si želelo,
ko pogleda sliko ovenelo
in izraz na licu manj prisebni.
Natko Lukič, specialist za padce,
bi lahko prebrali na vizitki,
in dejali ob postavi vitki
s slike, da primeren ni za mladce.
Natko Lukič? Ta, seveda, kdo pa,
ko obrača sem in tja betico
in nesramno žuga ko z levico,
misli, koga da pri tem našopa.
Da neroden padec tisto bil je,
Natko Lukič meglo preprečuje,
bi zgodilo se lahko še huje,
ta, ki padel je, kar sam si kriv je.
Za manjšino Natko Lukič stopa
v prve vrste vedno, jih posnema,
ko goreče zanjo se zavzema,
pa naj ta ubija, tolče, ropa.
Natko Lukič meni, da pravice
te manjšine so nad pravom vsakim
in ko srečaš se z manjšincem takim,
povzročitelj si takoj krivice.
Če nerodno padeš, ko zagledaš
kup pripadnikov manjšine znane,
kriv si sam, nesreča da zadane
te tedaj, se tega ne zavedaš?
Kaj poreči, Natko Lukič? Nade
zate pač ni, je premajhna suknja,
čaka nate že kje kakšna luknja,
težka zloba da v globino pade.
