Prvi kos prinesel je golobu,
majhno stvarco, prav brez vsake teže,
češ da ga zaveza k temu veže,
pustil na cestišča jo je robu.
Brž iz gnezda trije so skočili,
varuhi miru in golobnjaka,
češ da to ni prav, da je napaka,
vse alarme so zato sprožili.
Je nevaren tale kos, jezili
so se nanj, ker da lahko se sproži
plaz podobnih kosov, taka kroži
fama, ki so sami jo sprožili.
Je že res, golob da kose zbira,
vendar ne v naravi, zgolj verbalno
norca brije ptiček teatralno,
upajoč, da pike s tem nabira.
Koliko se kosov bo oddalo
frač, ki na golobe bi letele
in nemara bi še kaj zadele?
Če bo šlo naprej, ne bo jih malo.
V kljun ugriznil se zato golob je,
jezen nase, da svoj kljun je stegnil,
da ob kose frač se je obregnil,
ker zadeva ta bo šla še globlje.
Prvemu ko drugi še sledili
bodo kosi, vrag odnese šalo,
se prešteti več ne bo jih dalo,
se ob misli tej sam sebi smili.
Mislil je, ubral da pot je pravo,
ko k oddaji kosov je pozival,
le kam vtikal jo bo, kam porival
vso prestrašeno golobjo glavo?
