Na velika vrata odletele
ptice so, odšle so vse na tuje,
saj jim tam ne more biti huje,
kaj tu zmrzovale bi, čepele.
Vrata na veliko so odprta,
še več odletelo ven bo ptičev,
ki dovolj imajo fičfiričev,
srca so jim spričo takih strta.
Sredi zime na stežaj odprla
vrata so se in četudi ptice
sploh selivke niso, jasno klice
so zaznale iz bolnega grla.
Ko imele še dovolj elana
so nekoč, so se nategovale,
zdaj golobu sivcu brco dale,
jim dovolj njegovega je klana.
Ko za božič to jim je obljubil,
da brez milosti jih pač odere
za božičnico jim vse pobere,
rekle so: Ne boš nas, norec, skubil.
Naj odprta vanj zijajo vrata,
prazna hala, lačni in premrli,
nak, ne bodo nas golobi žrli,
naša je drugje svoboda zlata.
