Hrošč, se pravi keber po domače,
spet zalezel se je v našo hišo,
našel si je kakor vedno nišo,
kjer ne manjka kebrovske jedače.
Hrošč potem tako natolceval je:
v tej sem hiši varen, ne preganja
me nihče, zavedal se je stanja,
ko vse poskrbljeno je za zdravje.
Bi drugje, tam, kjer ta hrošč domuje,
poskrbeli zanj povsem drugače,
dali bi jedače in pijače
take mu, ki samo razgrajuje.
Varnega pri nas se je počutil,
tudi če bi padel, se pohabil,
pomagali bi mu, se povabil
prav zato je k nam, saj hrošč je slutil.
Slutil zajedalec je, njegovi
da ob padcu bi mu pomagali
na njegov način, v smeti ga dali,
češ ni pomoči, odveč strahovi.
Ja, odveč strahovi, opomore
da si keber, ki le poležava,
bolje bo, če hrošča se uspava,
naj si sam pomaga, če si more.
Padel hrošč resnično je globoko,
ni mu pomoči, hudo bolan je,
glava prizadeta, težko stanje,
je samo odpadek še za stroko.
