Je pritaval in se opotekal,
bitka zanj je končno izgubljena,
zadnja sodba mu bo izrečena,
ko je to spoznal, je le zavekal.
Sam odločil torej si priznati,
glas sodniški zadnjega sodnika
vpraša ga, normalno, da ga tika,
saj tam vsi enaki so si, brati.
Je pritaval in se ves je tresel,
ker zavedel se je, da lagati
ni mogoče, ampak le jokati,
ko si marsikaj je oponesel.
Torej si odločil se, izjasni
vendar se, ker nimam časa zate,
mnoge še sprejel bom tvoje brate,
eni bodo tihi, drugi glasni.
Je pritaval in se izmotaval,
ali to bila je odločitev,
želel bi nazaj si spet vrnitev,
a je zdaj že nad oblaki plaval.
Nič ne stokaj, kdo si, v prvem hipu
mi je jasno, mevža si slovenska,
ne veš, ali mož si ali ženska,
prepoznam po plašnem te utripu.
Prej tam kar po vrsti ste jemali
svoja malovredna si življenja,
da bilo že konec bi trpljenja,
zdaj še večje mevže ste postali.
Kaj, ubožec, torej pričakuješ?
Si ne upaš štrika sam zvezati?
Prosiš, da kdo drug ti pomagati
znal bo, bednik rablja potrebuješ.
