Šel je dol, ga srečam na stopnicah,
prepoznam ga, a se ne poznava,
smola le, da skupnega imava
znanca, znanega po več resnicah.
Šel je dol, sem črne bral mu misli,
starši da mu bodo še živeli,
in njegovi bodo jih imeli
še na plečih, ksiht od tod mu kisli.
Šel je dol in brundal nekaj v brado,
razumeti je bilo, bolan je
nek mladenič, vedno isto stanje,
kdo prenašal še naprej bo klado.
Šel je dol in je z očmi zavijal,
ker znebiti se ne da soseda
kar tako, ker zakon se seseda,
po katerem bi ga sam privijal.
Šel je dol, bil je že spodaj skoraj,
dediščine da ne bo, je sikal,
zdaj se bo lahko samo naslikal,
se jezil na onega bo zgoraj.
Šel je dol tip na denar pohlepen,
klel, da se svoboda s tem mu krati,
sem pomislil, kakšne osel klati,
ko je že pod dnom, ves strahopeten.
Šel je dol, pod dnom se bo ustavil,
bil prepričan sem, a dalje rine,
asistenco rabi, me prešine,
sicer še več zlega bo napravil.
