Prave mere tiste so, meritve
ki pravilne dajo jih, to vemo,
je v krojaštvo prav tako, z vso vnemo
mojstri ko opravljajo storitve.
Mojster Božič na primér izmeril
suknjo je v kar dvakratni dolžini,
jo nato prikrajšal pri širini,
pa ne da bi s tem kaj poneveril.
Ista je obleke površina,
je pritrdil drugi, mojster Medja,
kjer preveč blaga je pač za ledja,
je odrezal, da bo tam praznina.
Tretji mojster, Marlot po imenu,
znaten ko je primanjkljaj opazil
pri ramenih, malce iznakazil
suknjo je, po dobrem zgolj namenu.
Suknja žal ni po človeka meri,
ki izvolil si je to obleko,
nak, izdelajo jo kot prevleko,
da popači stvar se, izneveri.
So za mero namreč vatli dvojni,
z večjimi se vedno meri v levo,
v desno z manjšimi, in vso zadevo
prikazuje se na poli krojni.
Vse tako, da je po naročnika
volji, ki merilce te najame,
tolikšno se vselej mero vzame,
da želena bi nastala slika.
Že mogoče, a kdor to obleče,
brž ga javno mnenje demantira,
tole je blamaža, kolabira
naš merilec, sam za nos se vleče.
Kjer normalnost je doma, kjer vlada
zdrav razum, tam se meritev takih
res ne dela, razen pri bedakih,
kjer krojaštvu vsaka cena pada.
