Čudež da je Princ temé, se sliši,
saj kosi v deželici spokojni,
da miru več nimajo pokojni,
da glasovi živih so vse tišji.
Princ temé, ki zmešal vse naravno
je v deželici svobodne volje,
kjer umiralo bi se najbolje,
dostojanstveno in pa postavno.
Ja, postavno, torej zakonito,
on pa pride in ljudi naščuva,
Princ temé naravni red sesuva,
to je čudež, ja res, kot pribito.
So na delu temne, črne sile,
druge za ta čudež ni razlage,
koliko Princ našel je podlage,
da zakone sile so drobile.
Fizikalne mislimo zakone,
zakon sile, ta je padel prvi,
kot pijanec, ki se je na brvi
sam spotaknil in v vodi potone.
Zakon težnosti za njim porušil
se docela je, odneslo levo
stran je čisto v stran in vrglo revo,
kot bi se kamnit očak odkrušil.
Koliko zakonov še spodnese
Princ teme, ki sam hudič črti ga,
vse uspe mu, če samo pomiga,
sproža in prebuja same bese.
Če se ne bi Princ temé pojavil,
je zastokal mali hudi Robi,
priča ne bili bi tej hudobi
in očeta v miru v grob bi spravil.
Ta pa nam trpljenje podaljšuje,
čudež ta, ki Princ temé je pravi,
ta, ki živ hudič ga ne ustavi,
vsakič, ko je tukaj, je še huje.
No, počakajte, saj Princ vam lajša
vendar tudi bolečine hkrati,
morate mu vsaj priznanje dati,
da s tem vladavino bolnih krajša.
