Glave ni nikjer, ni med ramena
stisnil velikan je v plašču sivem,
je zmrazilo po telesu živem
vsega, da bila je kri ledena.
Kaj bom zdaj, ko glava mi je vzeta
in le votlo mi telo ostaja?
Prazno je, nikomur ne ugaja,
oh, usoda žaltava presneta!
Na brezglavca zrli so meščani,
kaj ta vendar tukaj še počenja,
kaj na trgu med ljudmi se drenja,
naj se končno že od tod odstrani.
Lep ni, le kazi nam naše mesto,
Prostor, ki je za ljudi potreben,
uredi naj se prevoz poseben
zanj, ima na voljo celo cesto.
In kaj z glavo se je dogodilo?
To sploh relevantno ni vprašanje,
kakršno bilo je njeno stanje,
se še dobro zanjo je odvilo.
Se preprosto je odkotalila,
ker bila je stara, zarjavela,
in je svoje čase preživela,
novih jo pospravila je sila.
