Se rodil v familijo je žlahtno,
kot le sama sebe imenuje,
kjer opankar v škornje se obuje,
in ima družino za intaktno.
Se rodil je takemu capinu,
ki za grofa, kneza se razglaša,
ki nikogar čisto nič ne vpraša,
takemu poceni barabinu.
Kakor stari takšen on je tudi,
je nebrzdan, kar takoj se vidi,
niti ni potrebe, da se spridi,
da prav tak je, se nihče ne čudi.
Si von Schellenburg ime nadel je,
razmetava silno najemnino,
se podi z mercedesom v tujino,
prevelike mulc obul je čevlje.
Je z obutvijo pri njih težava,
iz opank do škornjev zlahka šlo je,
čevlji pa so naglo šli na dvoje,
v prevelikih fičfirič zdaj plava.
Ščitijo ga, dokler stari tu je,
tisti, ki zamenjal je opanke
s škornji, a pri tem spregledal zanke,
sin zato narobe se obuje.
Ko ponosil stari enkrat škornje
bo in mulc postal bi rad kot ata,
prevelika bo za vse zagata,
vse tja do instance čisto zgornje.
Nič ne bo fakinu pomagalo,
če von Schellenburg sam sebi pravi,
da opankar ves je po naravi,
se bo izkazalo, skropucalo.
Škornji ga ne rešijo nobeni,
čevlji še manj, ker so preveliki,
bo odveč postal še v lastni kliki,
ki se ga otresla bo poceni.
