Cesta znana, ki v Litijo vodi,
tista je, kjer Kati je obstala,
je bila brez avta, stanovala,
vedela ni, kje bo, kam naj blodi.
Kati če brez strehe je nad glavo,
jasno je, da besna je, se kuja,
da kot taka se potem ponuja,
češ, poglejte, tu imate pravo.
Kdo pobral jo s ceste bo, vprašali
so se tisti najbolj socialni,
demokratični, kolegialni,
nekam bomo Kati že poslali.
Kati čaka, najprej v han jo dajo,
da ne bo brez strehe zmrzovala,
in kako hudo ji je, jokala,
v zatošišču tem jo že poznajo.
A dovolj ni le oskrba takšna,
Kati, če jo vprašaš, take noče,
zgolj pobrana s ceste biti noče,
kot ponudnica navadna kakšna.
Najdejo ji socialci mesto,
kjer opaznejša bo, kjer drvijo
avti, s Kati se lahko mudijo,
dajo v službo jo na avtocesto.
Tam ne bo brez avta, v avtov družbi
bo vseskozi, več kot na Litijski
jih vozilo mimo bo, in v stiski
Kati če bo, bo v donosni službi.
