Pravljica to ni, ker je resnica,
za otroke sploh ni, ker povzroča
doživljenjske travme, ker v njej vroča
jezdi tista strašnega poklica.
Je prijezdila na svetli metli,
s sabo vlekla je kar dva prašiča,
za primer, če eden kam oddriča,
preden pride njen trenutek svetli.
Svetla ni bila, bila je črna,
da bi se še tak junak prestrašil,
če bi srečal jo, tako preplašil,
da pobegnil bi kot plaha srna.
Ne, to pravljica ni za otroke,
da bili so strašno težki časi,
da bilo je v snežnobeli vasi,
kjer pobijali so na obroke.
Zgodba ta resnična je presneto,
veščo je zato tako zmotila,
da se ji je zvezda utrnila,
rdeča je bila, kakor zakleto.
Svetla ni bila, čeprav vseskozi,
iz goltanca bruhala je ogenj,
se obregala je besno obenj,
ki naj vzrok bil njeni bi nervozi.
Jezdila na hrbtu je prašiča,
v sodno z njim planila je dvorano,
zakadilo da se je na plano,
v spremstvu namreč je bila hudiča.
Pravljica to ni in za otroke
niti najmanj, dejstva so na dlani,
svetla na obrazu, s tem se brani
vešča psihopatološke stroke.
