Da je doktor in da nateguje,
vedeli so sprva njemu bližji,
ko so standardi bili vse nižji
in z bilancami čedalje huje.
Da ni medicinec, ni potrebe
sploh razlagati, a z medicino
šel bo doktor v kvazi-zgodovino,
pod oznako doktor za pogrebe.
V terminalni fazi tip opravlja
svoj poklic zdaj, konec se mu bliža,
ko iz bankovcev le kup drobiža
še ostaja, ko se vse ustavlja.
Toda doktor o uspehih maže
redkim še oči, saj ne verjame
niti sebi sam, kar s kljuke sname,
kar pri roki je, kar je najlaže.
Se začela je bolezen z geni,
gen i, ki v resnici ne obstaja,
jo je sprožil, vse hujša postaja,
ne izogne splošni se oceni.
Da neozdravljiv je, potrjuje
še Münchhausen, ki vendar od stroke
je njegove, z mnenjem, leve roke
prste doktor da zgolj nateguje.
V zadnji, terminalni da je fazi,
da neozdravljiv je, kar počenja,
in ker žal bolezen ne pojenja,
on je za, kot se kar sam izrazi.
Sam je za, potem za drugo treba
mnenje stroškov ni, je časa škoda,
se zapiše, to bila nezgoda
da je in samo še čas pogreba.
Vse poteka po zakonu skratka,
zanj smo za, on sam ker opravilno
ni sposoben, torej pritrdilno
mnenje je, rešitev za vse gladka.
