Tekla mimo njih je kalna voda,
one so medtem na splavu stale,
so plesale, še več, so skakale,
ker je steklo vse, česar ni škoda.
Moj glas, vpile so, moja izbira,
sliši naj se čim dlje stran od splava,
da izbira to za nas je prava
in edina, za nas ni ovira.
Stekel mimo splava je izcedek,
veselile so se, da odplaval
stran je, da ga splav je uravnaval,
brozgast, neokusen, moten, redek.
To življenje ni, to ni narava,
to za nas navadna je odplaka,
ki po reki kalni se pretaka,
naj se izgubi že, naj odplava.
In na splavu divje so plesale,
so odplaknjenega veselile
se splavarke, bi ugonobile
vse po vrsti in na splavu stale.
Njihovi odmevajo napotki,
ki na daleč so ljudem v svarilo,
kaj se po pomoti je rodilo –
iz zarodkov plešoči izrodki.
