Se opral je z vodo ob prihodu,
poškropil se je, še več, oprhal,
in predtem se dobro še nasmrkal,
gledal gor k nebeškemu je svodu.
»Je trenutek zdaj, da se prikažem,
da izvoljenec nisem le ljudstva,
ampak božji, tudi ko ni pusta,
dobro se našemim in namažem.
Da mi gre za ljubo domovino,
svetu s tem povem, ko v tempelj vstopam,
na vso moč škropim se, se okopam,
da spoznajo mojo veličino.«
Se tako je kodrolasec slinil,
v prvo vrsto sedel, naj se vidi,
siknil: »Sveti Duh, zdaj nadme pridi,
saj zadosti sem pobožnost hlinil«.
Zraven grešnico si vzel je bedno,
jo prikazoval kot lastno ženo,
dasi ve se, da gre za polteno
žensko, kakšnega denarja vredno.
V tej podobi laže bom maziljen,
si je mislil, se ljudem dobrikal,
čakal , kdaj ga kakšen bo naslikal,
kazal se je ljudstvu ves usmiljen.
»No, zdaj pridi Sveti Duh že k meni,
da imeli za odrešenika
bodo me navzoči, da bom slika,
ki se jo nadvse časti in ceni.«
Pa bilo duhá žal ni nad glavo,
za katerim on je ves čas hodil,
le golob z njim v tempelj je zablodil,
sliko je ljudem pokazal pravo.
On, ki blagoslov od zgoraj čaka,
da bi si ljudje ga izvolili,
da blasfemično bi ga častili,
je izpadel prototip bedaka.
Prim. na:
NOVA24TV
