Ni problema, sam bom zmogel vse to,
saj sem prvi, saj sem Premier liga,
se bahal je, vsi so konjska figa,
jih uženem v kozji rog, presneto.
Zdrav sem, njih zato ne potrebujem,
dohtarjem pokažem, kdo sem, zdajci,
razbežijo se kot plašni zajci,
to s pojavo svojo dokazujem.
Z njimi v boj grem, da jih vse razženem,
če bo treba, v vojno grem totalno,
krilil je fatalno, teatralno,
drugim žugal že vnaprej obenem.
Dohtarji odslej bodo zdravíli,
toliko le, kot jim jaz ukažem,
sicer táko vsakemu primažem,
da ne bodo zlepa pozabili.
Niso ukrotili ga zdravniki,
ti si z njim res ne bi rok mazali,
prvi so pod hladen tuš poslali
drugi strokovnjaki ga, sodniki.
Da bolan je, treba ni dokazov,
vedeli zdravniki so in drugi,
to podobno je golobji kugi,
fenomen, ki zanj še ni izrazov.
Da za novo vrsto gre bolezen,
ki zdaj premierno se predstavlja,
so spoznali, žal se ne ozdravlja,
zdiš na mrtvo se pijan še trezen.
Ko takole pri zavesti bledel
naš bolnik je, šlo je z njim še globlje,
od bolezni, kuge te golobje,
se kar na stopnicah je sesedel.
Si zato izbral trenutek pravi
je bolnik, kjer zadnjico prislonil
je sesedeno, kjer se je sklonil,
je bilo na odru, na proslavi.
Bolni s tem osupnil je navzoče,
mar že zdaj bo konec, bo predčasno
z odra cepnil, ni bilo jim jasno,
ali to le odigrati hoče.
Po molierovsko napoveduje –
ta ne bo namišljen – konec lastni,
v agoniji kar bolnik oblastni
doživel spomladi bo, bo huje.
