Gledali so jo, ko je v nevihti
napol slečena okrog podila
se za lastno senco, izgubila
kompas čisto v svoji lastni ihti.
So čudili se, v dežju da pleše,
ko nevarnosti povsod prežijo,
strele ko udarjajo, norijo
ona zganja, da poka, se kreše.
Najstniško prismoda se obnaša,
vsi sosedje so v en glas sklenili,
le kako doma so jo vzgojili,
da je taka, kdo naj jo prenaša?
Briga se za nič, le poplesuje,
kot da bi bila na drugem svetu,
ne na kontinentu tem, planetu,
da z neba kaj pade, pričakuje.
Saj že petintrideset let šteje,
a je do vsega neodgovorna,
po pojavi več kot duhamorna,
v glavi se vrti ji vse hitreje.
Stara najstnica je, ne pa ženska
in očitno nikdar ne odrase,
brez ponosa je, nič ne da nase,
kot da je domača hči slovenska.
Ko pred tremi in pol desetletji
se kot zaželena je rodila,
ni pomislil živ krst, rogovila
kakšna bo še ta otrok presneti.
