Dolga leta v miru je živela,
saj je slišala kdaj kakšne poke,
a iz stavbe svoje je visoke
jih za pokanje petard imela.
Vsa ta leta varno počutila
se lahko je, tisto iz daljave
ni bilo nevarno, puške prave
kakšne so, je zdavnaj pozabila.
Saj odkar se ona je rodila,
so le na paradah jih nosili,
z njimi kot otroci se hvalili,
njej bila usoda res je mila.
Da kdo bi v soseski delal silo,
nak, ne pomni tega, drobnarije
to morda bile so, te se skrije,
se kaj hujšega ni pripetilo.
A potem nenadoma je v zraku
začutila vonj neznan smodnika,
le kaj ta v življenje se mi vtika,
mislila na svojem je oblaku.
Treba pod orožje bo, vstanite,
spodaj jo soseda je rotila,
jaz se sama komaj bom branila,
tudi vi se brž oborožite.
Vojna je čedalje bolj verjetna,
steber bo obrambe, ker je sila,
ta, ki se že v vati je rodila,
ženska naša osemdesetletna.
