Zabolela Janka so ušesa,
zora ni bila še, ampak zarja,
kaj tako na bobenčke udarja,
in da tresejo se še drevesa?
Zora ni, me pod večer budijo,
ko bi rad privoščil si počitek,
kratijo najljubši mi užitek,
mar z mehovi tile tam norijo?
Kje trobente moje so, budilke,
ki od zore tukaj so do mraka,
zdaj pa meh naenkrat me pričaka,
kam šle moje ljube so znanilke?
Raztegujejo se zgolj mehovi,
kakor pri kovaču se počutim,
kot na ražnju, dobrega ne slutim,
kaj če se pridružijo zvonovi?
Tile menda tisto reč slavijo,
ki me najbolj muči in ubija,
kakor da država me privija,
gre za nič manj kakor evforijo!
Tole je zares nevzdržno stanje,
kólo ni, to tuljenje je tuje,
vsak, trenutek več jih je, vse huje,
upam, da so zgolj moreče sanje.
A je buden bil kot ponavadi
ob tej uri Janko, ves iz sebe,
kam naj se naslednjikrat zagrebe,
praznovanje ko bo tu pomladi.
