Konec končno svetega je leta,
padla njihova je s tem zaščita,
odletela kakor glava Tita,
zmaga se ponovna nam obeta.
To govoril škrat je z venčkom v roki,
ga vrtel kot amulet je vztrajno,
upajoč, da mu ostane trajno,
da imel ga v drži bo globoki.
Škrat iz pravljice je to seveda,
siv, pritlehen in oči velikih,
sanja ki o svojih sil premikih,
da na psu so, res se ne zaveda?
Sile vse nam znova gre napeti,
zračne vodil bo golob kot vedno,
deloval za kopenske bo zgledno,
ki ga bodo morale ujeti.
S kopenskimi naj bi se prebili,
bi prebili, če bi s čim imeli,
zdi se, da so eni že dojeli,
da ni govor o nobeni sili.
Za pomorsko vojno se junaško
bo odred pripravil, ki z levico
tolkel bo, soočil se z resnico,
da gre za enoto potapljaško.
Glavna vojna bo informativna,
več kot v etru bo dezinformacij,
koliko vseh naših je formacij,
bolj bo atmosfera depresivna.
Ko vse sile je mobiliziral,
tega vsega škrat pač ni povedal,
saj se še predobro je zavedal,
da bi jih le demoraliziral.
