Pri Münchhausnu da je vse mogoče,
vse bolj jasno je celo Butalcem,
tem nespameti brezupnim talcem,
saj razume butec, če le hoče.
Roberta Münchhausna razumeli
skoraj so v celoti, da zgolj laže,
da oči jim z žgočim peskom maže,
ki naj za zlato bi ga imeli.
Da ga črpa sam na kontinentu,
zagotavljal Robert je Münchausen,
po angleško, da je »many thausend«
veder v enem samem kontingentu.
Da prišel do črpališča dna je
stoodstotno vse zlato počrpal,
luknjo, ki gre skozi dno, pokrpal,
bo nadaljeval kdaj drugič raje.
A za njim prišla je s kontinenta,
iz Evrope, vsa resnica bridka,
da je luknja neizmerno plitka,
da zasipa jo še plast cementa.
Nak, se Robert spet zlagal je gladko,
to bedakom le tako izgleda,
sicer pa da dno se kar poseda,
dno postrgal da je sam z lopatko.
Rekli so potem Butalci tole:
Robert tega je samo sposoben,
dno preseže, oslu je podoben,
ki na ledu pleše rock´n rolle.
In ko pade petič, znova vstane,
mi ne gremo na led z njim le dvakrat,
ampak ga poberemo obakrat,
da le dno preluknjano ostane.
