Tajno speljal jo je gazda hana,
operacijo z imenom Taška,
je bila hajduška, ne junaška,
roba odvzeta preprodana.
Sunil Taško je pred tem iz vate,
kar je mogel, vse pobasal v vrečko
je z levico, si pogladil prečko,
rekel gazdi hana: Tu imate.
Sunil sem, kar mogel sem pobrati,
sem iz vrečke pljunil z levo roko,
vsi zijali so me prav široko,
mogel ni nihče me zadržati.
To balkanski posli so, prestopi
mejo ko prebežnik tak v trenutku,
tu odvija vse se po občutku –
ugrabitve, odtujitve, ropi.
Gazda hana je sprejel veselo
Taška, ki se gre hajduške posle,
svoje bivše ki ima za osle
in okrade jih prav na debelo.
Okrepil se s tem bo han balkanski,
gazda hana ves se srečen hvali,
saj nemara bomo še obstali,
ne skopneli kot sneg prhel lanski.
Bo nemara hana prag prestopil
še kak tič, ki Taškove je sorte,
okrepijo strte se kohorte,
še kak lump če se bo vanje vklopil.
V hanu prostor vedno je za take,
gazda vabi in se prilizuje,
kar pomeni, da je vsak dan huje,
v hanu take vedno več navlake.
