Bil je Levči in to še ostaja,
a imel se vedno je za Leva,
kralj živali, taka je zadeva,
videl se je najmanj v vlogi zmaja.
Teh hotenj nikakor več ni skrival,
ko z levico je kot v ringu tolkel,
je artikuliral glas zamolkel,
vedno bolj v ospredje se prerival.
Levči, ta pa ta, so zanj dejali,
ta prinese revnim kapitala,
da dežela bo samo zijala,
onemeli da boste obstali.
Segal res je Levči v tuje žepe,
vedno bolj globoko in nesramno,
mesec vsak bilo je bolj omamno,
a nazadnje ga usoda tepe.
So od Levčka pobegnili tisti,
ki zavohali so, da fant tone,
si drugod obetajo milijone
znani Levčkovi karieristi.
Levček s tal vse teže se pobira,
zdaj že lastna ga levica zbija,
med udarci v ringu ko prebija
se in se še sam na tla podira.
Videti je, da vsak dan bolj tone,
da tako ni, več se ne pretvarja,
z eno mislijo se le ukvarja,
fizikalne zruši da zakone.
Takšna žalibog je vsa resnica,
Levči je čedalje bolj osamljen
in iz mesca v mesec bolj omamljen,
ohromela Levčku je levica.
