Ni o njej beseda, ki plesala
je s povodnim možem prav prešerno,
in uživala z njim neizmerno,
a potem v Ljubljanici pristala.
Je bila izbirčna, trmoglava,
nam Prešeren jasno je povedal,
tepec marsikak pa se zagledal
vanjo je, ker je bila gizdava.
V novem slogu nato prikazala
se taista je, v svobodnem plesu,
je vihrala, kakor bi na kresu,
na grmadi vešča cepetala.
So prenašali jo dosti časa,
češ divja naj, itak ne obvlada
niti sloga prostega, preklada
se samo, posebne vrste klasa.
Enim vendar je bilo zadosti,
sunili bi radi jo s plesišča,
da ne delala bi več smetišča,
malo treba jo je le spodbosti.
Menda zdaj je v levo preskočila,
vsi koraki v smer gredo le eno,
slog svobodni mimo je, znoreno
novega plesalca je ovila.
Ga ovila bojda je z levico,
ta ne ve še, kakšen ples ga čaka,
ni povodnega moža, junaka,
ki obvladal bi kot on – norico.
