Dolgo Agi ždel je in počival,
se na lovorikah je nažiral,
ker svoj čas je pravega podpiral,
v pravoi smer ker je kolo porival.
Za kolo je tu šlo zgodovine,
ki naprej ga Agi zavrteti
hotel je kar najhitreje, sneti
tudi kar, da bo še več brzine.
Mu kapljalo je, nak, kaj kapljajo,
stekali so celi se slapovi,
preusmerjali vanj se tokovi,
črpal Agi je, kar se je dalo.
A na zimo ga je zaskrbelo,
kaj če marca mu vsak tok ugasne,
če ne bo več pipice brezčasne,
nagrajuje moje ki nedelo?
Nak, na delo, zopet na pedala,
tudi če bo sneg in ne bo petja
še golobjega, moja početja
nekaj haska bodo vendar dala.
Napovedal Agi je začetek
delovanja, ki se ne prekine,
meril bo s pedali fant dolžine,
vsak dan, ne samo popoldne v petek.
Na kolo kot agitprop nekdanji,
v snegu, metežu, najhujšem mrazu,
tudi če diši vse po porazu,
vse za ljubi kruhek moj vsakdanji.
In pomlad če zimo to premaga,
bo škripanje se nadaljevalo,
delo Agijevo ne obstalo,
dokler zadnji organ ne omaga.
Agijevo torej je vstajenje
znamenje, da mu odpoveduje
sila, da srce močno zdeluje,
se izteka strašno mu trpljenje?
