Srečati mogoče ga bilo je
v zasneženih pohorskih gozdovih,
lazil je po bunkerjih, po rovih
in hrabril tovariše tam svoje.
Ne omagajte še, partizani,
tudi če ves bataljon je padel,
Nemec če vam zmago je ukradel,
vi ste zmagovalci, nepredani.
To kurirček Bob je, za glasnika
ki postavili so ga od zgoraj,
ko kazalo je, da k vragu skoraj
vse bo šlo, on v snegu se pomika.
Se pomika, pošto nosi dalje,
v enem dnevu preleti kot ptica,
kot golob, to čista je resnica,
silne kilometrske razdalje.
Na Gorenjsko s svojo pošto pride,
spet hrabriti mora borcev četo,
da ni izgubljeno vse, odvzeto,
tudi če strelivo jim poide.
In če bodo priletele mine,
naj se ne bojijo, ohrabruje
Bob jih, češ da bataljon zmaguje
najbolj, ko žrtvuje domačine.
Vsak dan je drugje, vsak dan se kaže
kot kurirček, ne, ni kak poveljnik,
mačje godbe kvečjemu kapelnik,
ko o zmagah vedno novih laže.
Pošto ko kurirčkovo prenaša,
kar nabašejo mu v malho drugi,
fant je karseda podoben slugi,
gospodarja ki zgolj oponaša.
Za kurirčka Bob je le sposoben,
saj za puško, za boj ni dorasel,
kdor na njem si je oči napasel,
vidi, da blefer je starodoben.
Za kurirčka prav nič ni ovira,
svoje goni še naprej brezglavo,
v torbi nosi okrog lastno glavo,
saj se nepovratno mit podira.
