ves začetek je že na papirju.
kjer proces po kafkovsko prav teče.
kronski pa dokaz je Katarina.
Katarinca, ki ne gre iz glave
ji nikakor, da ni kredibilna,
in ne v glavo, da na moč servilna
je zavoljo lastne puhle slave.
Treba je v romanu obsoditi
tega, po revirju ki razširjal
je zadevo in jo še preverjal,
treba mu na prste je stopiti.
Bere kot roman se, róman češko,
v Pragi ki se kafkovski dogaja
v času Husaka proces ta traja,
se odvija prav po srednjeveško.
Javnost nujno se pri tem izloči,
da se kdo preveč ne pohujšuje,
ko obtoženi jih podučuje,
da se vode blatne pač ne toči.
Rekel je resnico, ta ki z vodo
blatil je nedolžno Katarino,
storil ki zločin je nad deklino,
sam podpisal s tem si je usodo.
Ni proces roman nov, predelava
onega je izpred desetletij,
ko se moralo je poskrbeti,
da zločincu se bo snela glava.
Zgodovina, vemo, se ponavlja,
a nikoli ne v maniri isti,
v tragični, potem pa v farsi čisti,
ko sodišče sámo se obglavlja.
