Za Kampanjo vemo, zemljepisno
da leži, kjer je Vezuv, Neapelj,
domovanje sivih ptic in čapelj,
bi prozaično bilo, opisno.
Domovina črnih srajc je tudi,
in rdečih, če v garibaldince
črne preoblečejo mladince,
če kampanja se za to potrudi.
Takšna je Kampanja pri sosedih,
a ker vemo, kak primer da vleče,
se po njem rojak svobodno meče
in po drugih črno-rdečih zgledih.
Je Kampanjo spravil v domovino
ta, ki nonotovo srajco črno
brž z rdečo menja, kakor zrno
kak golob pospravi v drobovino.
Po Kampanji se nam gre ravnati,
Forza, Libertá in še Avanti,
menjajo pri tem samo se gvanti,
a nobenih ni sprememb v podstati.
Naš epigon se zaveda stanja,
ki ni rožnato, prav nič ugodno,
biti zna ki zanj nadvse usodno,
upa, da rešuje ga kampanja.
Jo pripeljal je domov predčasno,
preden čas je zanjo, kakor Duče,
kot vrtavka se v kampanji suče,
upa, da uspešno, če bo glasno.
Iz Kampanje gre v kampanjo drugo
naš epigon vrli, ko uspehe
si izmišlja, da prikril bi grehe
lastne, z njimi domovine tugo.
