Ena stranka je in en sam vodja,
vpili so vsem znani svoje čase,
mislili tedaj edino nase,
strankarska ker so bili orodja.
Stranke ni, potem so vpili drugi,
pártije ni več, odslej bo zveza,
taka dana vodji je zaveza,
jasno, se tako spodobi slugi.
Stranka nujno bo vodilna ena,
a drugače bo imenovana,
da ne bo v trenutku prepoznana
kot natega, kot ponarejena.
Strank ni več, ker je prišla svoboda,
tisti čas razglašali so glasno,
da bilo je slehernemu jasno,
kakšna je zavladala metoda.
In potem bilo je strank spet mnogo,
a se vedelo je, ena prava
da samo je, tista najbolj zdrava,
ki opravlja prejšnje stranke vlogo.
Kje to dejstvo najbolj se pokaže?
Ko ogrožen stranke je predsednik,
ki sam svoj naj spet bi bil naslednik,
v bran mu več strank stopi, da bo laže.
Ko vprašanje je integriteta,
vsi so ena stranka, vsi v postopku,
ker če vodja znajde se v prestopku,
skupna je svoboda prizadeta.
Stranka da je ena, to ni fraza,
najbolj se edinost s tem pokaže,
da iz godlje skupne ne izmaže
se naveza, vztraja do poraza.
