Gošarji prišli v nedeljo skupaj,
so, v soboto ker bili oddani
eni so, bili na vzhodni strani,
znova zdaj pod geslom: »Ne obupaj!«
Draži gošča jih, posebej vzburja
prve dni po vsakem novem letu,
po silvestrovem so spet v zaletu,
nič ne more jim vihar ne burja.
V Dražigoščo, ta svoj kraj spomina
romajo in se utaborijo,
da pomembni sami sebi zdijo
silno se, ve cela domovina.
Vtis pomembnejši je kot kar koli,
so zato previdni, kdo s kom hodi,
kje stoji, ob kom, ker če zablodi
kdo od njih, se z njim pač ne pištoli.
Šele v koči, ko so čisto sami,
ko zakriva snežna jih belina,
skupaj sede prva desetina,
stiska gošar ramo k drugi rami.
Če bo treba spet se razbežati,
vemo vsi, vsak v svojo smer naj krene,
delajmo se, kot bilo da scene
te nikoli ni, in to vsi hkrati.
Zopet skupaj, treba če pustiti
na cedilu tiste bo, ki v koči
na sestanku tem niso navzoči,
prvi cilj nam bodi pobegniti.
Ne poznamo se potem iz gošče,
nikdar nismo skupaj mi sedeli,
se potuhnemo, nato imeli
bomo zopet zbor za majske hrošče.
Gošarska je taka strategija,
v goščo kakor kafra da izgineš
in potem med prve se prerineš,
ko bo čas, vsem znana mimikrija.
