Kakor v tisoč in pa eni noči
Lukadin je kup zlatnikov sanjal,
in kaj vse da z njimi bo uganjal,
tudi Lukec blodil je ponoči.
Če obljubim, v sanjah je govoril,
tisoč in pa enega vsem dati,
mi hvaležni bodo, me poznati
vsi hoteli, ko jim s tem bom dvoril.
Tisoč in pa ena je številka,
magično ki moč ima nedvomno,
jo navrgel večkrat bom neskromno,
češ to je za vse rešilna bilka.
Sanjal je ponoči in podnevi,
je čvekal na čisto vseh vogalih,
glas da širil se je po lokalih,
o tej hvalevredni res zadevi.
Le zakaj bi sploh še kdo se trudil,
če pa tisoč nam takoj jih pade,
glas se širil je, to raj za mlade
zlasti bo, le kdo bi ga zamudil.
Kaj vse s tisoč enim dá kupiti
v sanjah se, je Lukec nagovarjal,
se po prsih tolkel in poudarjal,
mene morate si izvoliti.
Eno le pozabil je dodati,
preden tisoč in pa ena mine
noč brezskrbna, ves denar v globine
bo poniknil, dal ne bo vam spati.
Pravljica je namreč vedno lepa,
a realnost tisočkrat je grša,
zlasti če je glava vsak dan trša,
pamet pa človeška vse bolj slepa.
