Niso več Butale samo svoje,
tudi njih zajel globalni svet je,
zdaj Butalci so njegovo cvetje,
po butalsko marsikje se poje.
Pred volitvami, ki več županske
niso zgolj, ampak je širša skupnost
vpeta vanje in s tem večja hrupnost,
zganjajo norosti gromozanske.
Za svobodo so Butal, pa pika,
njihov grb golob je kodrolasi,
tudi če so spremenjeni časi
in vse manj las, toda to se šika.
Tudi če dokazi so na dlani,
da Cefizelj večji je razbojnik,
da ne vlomi le kdaj v kak zabojnik,
mu Butalci še stoje ob strani.
Tudi če je jasno, policaje
da je čistka vse jim ohromila,
dali sebi so zagotovila,
da Cefizlja imajo še raje.
Kaj še, popularnost se mu dviga,
naj Tepanjčan govori, kar hoče,
drugega Butalec zlepa noče,
za notorična ga dejstva briga.
Da dežela bliža se sesutju,
za bolnika manjka da zdravnika,
da pokradla skoraj vse je klika,
nak, se prednost dala bo počutju.
Če počuti dobro se Butalec,
ko golobje žvižganje posluša,
pamet brez uspeha mu poskuša
dopovedati, da svoj je talec.
In da mu grozi že izumrtje,
ker otrok butalskih vedno manj je,
ne skrbi pretirano ga stanje,
saj zanj konec samo lastna smrt je.
Mu še tega mar ni, kaj Butale
bodo kmalu, v samo nekaj letih,
po preskušnjah slabih preživetih,
se bodo pač znova žrtvovale.
