Sedem palčkov šlo bi na kosilo,
eden že pred mesecem je vabil,
a nobeden tega ni pograbil,
dokler novo ni prišlo vabilo.
Robi prvi je, ki se podal je
v kuhanje, ko nič več našli niso
drugega, da bil bi za kuliso,
kuharski obraz nov in poglavje.
Boš kar ti, ker si ostal edini,
rekel mu je najstarejši palček,
potrpel boš pač še enkrat malček,
skuhal boš, požrl, nič ne hlini.
Še šest kuharčkov v pomoč mu dal je
stari sivolasi škrat najmanjši,
njihovi obroki so še tanjši,
to kosilo ne bo kakšno slavje.
Vse dopoldne so potem mešali,
da bilo kosilo bi užitno,
izkazalo se neizpodbitno
je potem, kaj vse so zapacali.
Je bila edina sestavina
pašte te neslana, brezokusna,
da ne rečemo ji prav nagnusna
vsa prežvečena golobovina.
Palček vsak dodal še svoj je ščepec,
brez soli, začimb, brez česar koli,
le s kuhalnico so gori, doli
tolkli, kot da bi vihteli cepec.
To kosilo moral da požreti
narod bo, ki pravljico bo kupil,
so nakladali, jih spet bo skupil,
pravljici ker hotel je verjeti.
Pravljici, da sedem palčkov hkrati
ga nasiti z godljo, da užije
za kosilo se lahko pomije,
ki edinole so za skozlati.
