Šel sem zadnjič mimo bonboniere,
prodajalne kajpada bonbonov,
zmanjkalo mi je kulturnih bonov,
nisem si ogledal premiere.
Bo dovolj kulture, če tu vstopim,
sem pomislil, si lepo zavijem
za darilo bonboniero, skrijem
jo pod plašč in se domov napótim.
To darilce bo za mojo ženo,
tudi če te dni nič ne praznuje,
prav je, če jo mož kdaj obdaruje,
sem odločil sem, bo urejeno.
Je za pultom stala počesana
rdečelaska s prečo čisto v levo,
preden doumel sem vso zadevo,
bil že njena tarča sem izbrana.
Zdi se mi, da nek naglas imate,
ljubek, se dobrikala je vidno,
bi ovila rada me perfidno,
češ, z akcentom brž se prepoznate.
Eden ste od tistih iz tujine,
laskala mi z vrečko je darilno,
se obnašala nadvse servilno,
češ da bivšo misli domovino.
Podarim vam eno še dodatno
bonboniero in zraven še paste
treh sort za mozolje in za kraste,
bo brezplačno, vam povem, enkratno.
Nisem doumel, čemú zdaj tole,
k bonbonieri da še pasta spada,
in z naglasom kakor da me zbada,
se norčuje frklja ta takole?
Vse bile samo so grde sanje,
pasta v vrečki skupaj z bonboniero
in da sem zamudil premiero
melodrame Predvolilno sranje.
