En hud pesjan je žívu, ljudstvo poje,
bi futral se z ljudmi rad dolgotrajno,
živel na njihov bi račun sijajno,
pač po načelu, tvoje vse je moje.
Ko si pogledal ga, mu ven zijal je
ves sluzast jezik, ki je z njim opletal,
vse več si mastnega pesjan obetal,
ni mar bilo nikogaršnje mu zdravje.
Okoli brk ves masten, mastna brada,
oziral se okrog je kratkovidno
z očali, koga bi lahko perfidno
odrl, naj bo žrtev stara, mlada.
Plačali boste čisto vsi oskrbo
mi dolgotrajno, je mlaskal grozeče,
bile oči pogoltne so, hlepeče,
je buljil, komu naj da kaj na grbo.
Kdor nima, ta mi plačal bo vseeno,
saj futram se z ljudmi, od vsake pare
poberem, najbolj pa odiram stare,
nemočne, brez denarja, prav pošteno.
En hud pesjan je žívu, ljudstvo pravi,
ves zamaščen po svetu kolovratil,
ta se bo, brez skrbi, s hudičem bratil,
ko ljudski glas ga, kamor spada, spravi.
