Vozil zmerno je po desnem pasu,
kakor vedno, strogo po pravilih,
ni divjal po levi, ni na krilih
se podil in kljuboval s tem času.
Noter vzel je še dijake štiri,
ki so spotoma ga naprosili,
prostočasne da ne zamudili
bi dejavnosti, vse v dobri veri.
Stekel je pogovor zdaj o domu,
kjer prebivajo, pa o družini,
nekaj še besed o domovini,
kar bilo je skratka ljubo komu.
Res podmladek zadovoljen bil je
z vožnjo in s pogovorom med njimi,
ko naenkrat se potem izcimi,
da inšpektor jih ustavlja divje.
Ne, na desnem pasu se voziti
v dom dijaški pač ni dovoljeno,
je dijakom tam zagotovljeno,
kaj, o čem se mora govoriti.
Kazen najmanj bo za malomarnost,
sicer pa, tovariš, se pazite,
s kom in kdaj med vožnjo govorite
zoper socialistično nam stvarnost.
Vse bile so le moreče sanje,
je pomislil, zdaj se bom prebudil,
a prizor se tak mu je ponudil:
sedemdesetih let jasno stanje.
Prepovedano je vsem po desni
kadar in kjer koli se voziti
in dijaki morajo vsi biti
le mladinci vdani, zvesti, resni.
