Starčku je levica ohromela,
tista stran, kjer mu srce utripa,
kjer intimno vsakič se potipa,
ali mali mu motor še dela.
Tipa se in v strahu se sprašuje,
ali mu pomagal sosed Janez
bo, če ga potipalo bo danes,
kaj od tega je lahko še huje?
Tipa se, pet prstov omrtvelo
je v celoti skoraj, ni rezerve,
šestega da vzel bi iz konzerve,
saj porabil zdavnaj je že celo.
Je račun visok za vse bajpase,
ki so vgrajevali jih vsa leta,
mu negibna leva zdaj opleta,
v strahu je pritlehni starček zase.
Kaj če konec je, če leta štiri
mi nihče ne bo tako pomagal
kot doslej, saj bom še prej omagal,
vase ves grozeč pogled uperi.
Voda v grlu se mu zaustavlja,
kaj če je odslej več ne izpljuva,
ga pri srcu tam na levi kljuva,
gomazi po njem srh kakor mravlja.
Starčku ohromela je levica,
to se vidi, ko v oči pogledaš
reveža, saj tisto, kar ugledaš,
je grdo, ker čista je resnica.
