Je nadrealizem, kar se bere,
vidi, sliši in lahko otipa,
je nedolžna okrznena cipa,
njen lakaj ji pa perilo pere.
Je lakaj igral se gospodarja
štiri leta skoraj, a zgodilo
se je, da dobil je navodilo,
grehov da naj več ne zanemarja.
K spovedi bo treba in priznati,
česar zdaj že javno te dolžijo,
da zavozil celo domačijo
v teh si letih, javno se oprati.
Šel je k spovedi potem sklesano,
z listkov bral je grehe, ki dolžijo
ga hudo, težko ga bremenijo,
pokoraval se očitkom vdano.
To, kar je vsem vidna polomija,
kar zločin je, hudodelstvo kruto,
zagovarjal tega ni naduto,
ampak rekel javno: Bedarija.
Bo popravil jo, takoj odpravil,
le zaupanje naj vanj imajo,
zanj besedo, to je glas naj dajo,
saj kesanje vendar je opravil.
Bil lakaj že trikrat je pri maši,
manjka mu samo še obhajilo
da bi se mu končno posvetilo,
da prepozno z Bogom se pajdaši.
Nad nikomer Bog še dvignil rok ni,
tudi nad skesancem ne dviguje
jih zato, ljudi pa navdihuje:
Drugič takim daleč se izogni.
